Robert M. Grant se je nekoč v svojem razmišljanju o metodah, s katerimi so kristjani interpretirali Sveto pismo, izrazil takole: »Lahko se čudimo načinu, kako takšna občudovanja vredna struktura rase na temeljih, ki se nam nemara zdijo precej trhli. Pa vendar sama argumentacija poteka povsem v skladu z logiko, če le upoštevamo splošno pravilo kristocentričnosti interpretacije ter rabinski pristop vrednosti sleherne besede v Pismu«. Brez upoštevanja omenjenih predpostavk (tj. kristocentrične interpretacije in vrednosti sleherne besede v Pismu), vsaj kot delovnih hipotez, je krščanska biblična interpretacija nemogoča.
Ob tem velja, da v času, ko so bili evangeliji spisani, prva predpostavka ni bila prav v nobenem pogledu sporna. Judovstvo novozaveznega časa je odlikovala enotnost, kar se tiče temeljnega, prej izraženega prepričanja, o vrednosti sleherne besede Pisma. Toliko bolj pa je bila odprta druga postavka, in sicer mnogoterost razumevanja in interpretacije Svetega pisma. Najdba kumranskih zvitkov je namreč potrdila, da so Judje v Jezusovem času poznali in uporabljali več kot eno različico svetopisemskih (starozaveznih) knjig. »Tedaj še ni bilo soglasja glede ‘bibličnega kanona’ in še ni bilo odločeno, katere knjige spadajo v ‘uradno’ Sveto pismo in v kateri različici. Nedvomno so različne judovske skupine različno izbrale, katere knjige bodo zanje veljavne in obvezujoče. Veliko mrtvomorskih rokopisov, ki danes niso del Svetega pisma, je nemalo Judov v času drugega templja imelo za svete in obvezujoče. Šele kasneje, po letu 100 po Kr., je nastala ‘standardna verzija’ in z njo ‘standardni obseg’«.
Kumranska besedila so nam pokazala, da Nova zaveza ni bila tako izvirna, v kolikor imamo v mislih takrat obstoječe in prisotne možne načine razumevanja in interpretacije Svetega pisma, temveč je njena izvirnost izenačena s prej omenjenim ključem interpretacije, Kristusom: »Nova zaveza je nova in mnogoplastna reinterpretacija Stare zaveze v luči izkušnje o križanem in vstalem Kristusu«. Namreč, šele v trenutku, ko se v Staro zavezo zazremo »skozi križ«, hebrejska izvoljenost lahko postane grška, tj. vesoljna. Takrat Gospod (Elohim), postane Oče (Abba).
Kumranska besedila so nam pokazala, da Nova zaveza ni bila tako izvirna, v kolikor imamo v mislih takrat obstoječe in prisotne možne načine razumevanja in interpretacije Svetega pisma, temveč je njena izvirnost izenačena s prej omenjenim ključem interpretacije, Kristusom: »Nova zaveza je nova in mnogoplastna reinterpretacija Stare zaveze v luči izkušnje o križanem in vstalem Kristusu«. Namreč, šele v trenutku, ko se v Staro zavezo zazremo »skozi križ«, hebrejska izvoljenost lahko postane grška, tj. vesoljna. Takrat Gospod (Elohim), postane Oče (Abba).
O tem in še čem sem razmišljal v:
Objavljeno tudi na spletni strani Časnika. Ogled tukaj.
Iz SKAM-ovega Programa za mlade 2011/12 "Kaj pa ti praviš, kdo sem?"
.jpg)
